Povedati, kako sem v sedanjem času z možem prišel na dačo, ni lahko. Težave in kako se je končalo

Vsi vemo, da se zdaj na svetu dogaja nekaj nepredstavljivega, kljub temu pa sva se z možem odločila, da greva ta vikend v državo. Ne glede na to, kaj rečejo s televizije, sadike ne bodo posadile same, zato o tem vprašanju niti ne razpravljajo.

Seveda je bila moja snaha proti. In opomnil sem jo, da je tam, kot če bi pozimi razpokali mamine kumare in paradižnik, vse v redu in jih, mimogrede, ne gojim v spalnici. Povabila jo je, da s seboj vzame vnuke, na kar so se mladi z veseljem strinjali. No, z Bogom!

Pripravljali smo se skoraj en dan - zbirali smo hrano, oblačila in vse mogoče malenkosti za vnuke. Snaha in njen sin sta nas spremljala kot v izgnanstvo. Prepričani so bili, da bodisi ne bomo prišli na dačo ali pa se ne bomo mogli vrniti. Na vseh vhodih in izhodih iz mesta so zapore cest in avtomobili so obrnjeni. Samo nasmehnil sem se nazaj, tako da z Vladikom (možem) nisva prišla na dačo! Tak zakon še ni izumljen.

Ob zori smo se potopili v našo legendarno šestico in se odpravili na pot. Na poti smo se ustavili v trgovini na hladnem pivu. Tradicija mojega moža je piti steklenico z zamegljenimi stenji in šele nato nositi stvari, vklopiti elektriko in se ukvarjati z drugimi domačimi vprašanji.

Takoj, ko smo zavili na obvoznico, je postalo jasno, da ima snaha v nečem prav. Na obzorju je bila kolona avtomobilov, prihajajoči pas pa je bil zahrbtno prazen. Vendar moj mož ni niti dvignil obrvi, temveč je le začel žvižgati "Drzno tovariši v nogi ...", kar kaže na največjo bojno pripravljenost. Vnuki, mimogrede, niso utihnili niti sekunde - reveži zdržijo že en teden v štirih stenah.

Pridružili smo se koloni in s polžjo hitrostjo plazili približno štirideset minut, dokler nismo na izhodu dohiteli zahtevane kontrolne točke. Opazili smo, da niso bili vsi avtomobili obrnjeni nazaj, nekaterim je bilo dovoljeno mimo, kar je dajalo upanje.

In tako je narednik pogledal skozi odprto okno, se predstavil, prosil za dokumente, ki jih je prebliskal - tako rekoč, da bi se spraznil. Vprašal sem, s kakšnim namenom in kam gremo. Mož je rekel, da greva na dačo, v takšno vas. Mladi policist je posnel nekaj o ukazu, nujnem primeru in prepovedi zapuščanja mesta.

Moj mož je postal opazno živčen, a tega ni pokazal. Mirno je rekel, da ne moremo ostati v mestu, ker živimo na dači, v mesto pa smo prišli pogledat otroke, iti po nakupih in vse to. Narednik, ne bodite neumni, je opozoril na registracijo v potnem listu, kjer je bilo jasno navedeno prebivališče - mesto, ki ga nameravamo zapustiti. V njegovem naslednjem stavku je bila nedvoumno izražena beseda fine, katere znesek je bil impresiven.

Moj omamljeni mož je za vsak slučaj pojasnil, ali gre za banalno podkupnino, vendar je to storil s taktizacijo nosoroga, kar je narednika še bolj razjezilo. In potem moje srce ni zdržalo. No, presodite sami, medtem ko se tu prepiramo, sadike umirajo! Nimamo novodobnega klimatiziranega avtomobila, ampak šestico, ki se z vsemi svojimi lastnostmi sonči kot pločevinka. Za to že mesec dni gojim paradižnik v jajčnih lupinah, da se na poti posuši.

Ko sem tu začel kričati: »Pustite me, dragi mož, ali ne vidite - sadike se izsušujejo, vnuki so utrujeni, zdaj pa imam dovolj udarca! Zagotovo se ne bomo vrnili in ti hudiči z zadnjega sedeža vam bodo med sestavljanjem protokola hitro razbili celotno kontrolno točko! "

Narednik je prebledel in doma nekaj zamrmral o svojih dveh, nam dal dokumente in zaželel srečno pot. Ločilne besede so sicer zvenele nekako neprijazno in nerazumljivo, toda mož je že pritiskal pedal na tla in na svoji opremi kot na tujem avtomobilu letel po prosti stezi.

Tako smo prišli do dacha, ne glede na vse. Pojdimo domov po isti poti. Zdaj bomo rekli, da živimo v mestu. O tem je vpisana registracija v potnem listu.