Želeli so obiskati mojo teto, a je odgovorila, da gostov ne sprejema, in se je z nami pogovarjala pred vrati hiše.

Prišel je vikend in odločili smo se, da spet malo potujemo - da se ustavimo v mestecu Nytva na Permskem ozemlju do muzeja žlic, kjer je zelo zanimiva razstava. Hkrati nas je zanimalo, ali je možno naročiti personaliziran komplet družinskega jedilnega pribora z gravuro. Dejstvo je, da nam je moževa teta, ki živi v tem mestu, vsem dala poimenovane žlice pred 5-6 leti. Proizvajajo jih v lokalni tovarni. Kakovostno jeklo, lepi napisi, ki v tem času sploh niso trpeli. Zdaj smo želeli narediti komplet z našim priimkom. Naj ne srebrnine, ampak vseeno.

In seveda so šli obiskati mojo teto, saj leta minevajo, časi so prišli, ni jasno, ali bomo videli svoje sorodnike ali ne. Iskreno povedano, včasih se bojite poklicati svoje nekdanje znance in daljne sorodnike - samo poglejte, naleteli boste na tiste, ki so za vedno odsotni.

Tete nismo vnaprej opozorili, ker je zelo gostoljubna ženska, začela bi kuhati, kuhati, pripravljati mizo. Nismo ga želeli vnašati v stroške in nismo se nameravali zadržati predolgo, ne več kot eno uro, pa tudi na poti nazaj. Sami smo ji kupili darila, nalili vrečko krompirja, saj ga ne prideluje več, sadi le drobno zelenjavo.

Ekskurzija v muzej je bila čudovita, vsem svetujem. Veliko spominkov je mogoče kupiti. Imeli smo se zelo lepo. Na splošno rad obiskujem pokrajinske muzeje, saj v njih delajo pravi Rusi, navdušenci nad svojim delom. Za zgolj drobiž opravljajo glavno zgodovinsko poslanstvo – ohranjanje ljudskega spomina.

Pozitivno smo rešili tudi problem jedilnega kompleta – dobili smo katalog za izbiro vzorcev. Naročilo pa lahko oddate le ob delavnikih, ker morate plačati predplačilo na blagajni.

Odlično razpoloženi smo zapustili muzej in poklicali teto, da se kmalu za kratek čas pripeljemo do nje. Sprva je rekla, da je ni doma, odšla je službeno. Rekli smo, da bomo potem krompir pustili pri sosedih. Starka pa je obljubila, da se bo vrnila in nas počakala pri hiši.

Ko smo prispeli do njenih vrat, smo ugotovili, da se sorodnik še ni vrnil. V snegu ni bilo sledi. Toda nenadoma je prišla iz vrat in jih tesno zaprla za seboj. Teta je nosila masko, rokavice, obnašala se je nekako čudno, ni me povabila v hišo. Sploh ni bilo podobno njej. Ko je moj mož razprl roke, da bi objel svojo botro, se mu je ta tako izogibala, da sva takoj ugotovila, da moramo strogo upoštevati socialno distanco. Vzela sem vrečke z darili in jih dala na sneg, mož pa je prinesel vrečko krompirja. Kot da se ni nič zgodilo, sem jo začel spraševati o njenem zdravju, o njeni mački, o tem, ali mi je treba kaj pomagati po hiši.

In tu je teta nenadoma planila v jok in rekla, da nas ni povabila, ker se boji okužbe, ker gremo povsod. Vsi njeni prijatelji so umrli, ostala je sama. Otroci ji prinesejo hrano in jo tudi pustijo pri vratih. Vnuke vidi le skozi okno.

Potem je nenadoma odprla vrata in nas s solzami začela klicati v hišo, češ da je bolje umreti vesel kot živeti kot v zaporu. Mi pa smo seveda zavrnili. Vse sem poskušal zreducirati na šalo, da bi jo nekako potolažil. Razšli smo se bolj ali manj mirno. A vseeno smo imeli neprijeten priokus. Seveda je moja teta začela preveč gledati televizijo, saj ostaja doma. Zato se boji vsega.

Naslednji dan sem ji svetoval, naj se cepi po telefonu in živi v miru, hodi in se vidi z družino. In veste, pravkar se je razveselila! Rekla je, da bo danes zagotovo šla v bolnišnico, saj tako ne more več živeti!

Zadnjih let svojega življenja ne morete preživeti v strahu. Naj bodo srečni!